Skip to content Skip to footer

Potopis / Itinerarium: Egerija

28.00 

Na zalogi

Šifra: 40714 Kategorija: Product ID: 28125

Opis

Romanje, bogoslužje in Sveta dežela v pozni antiki
Očarljiv odtis doživljanja svetih krajev
Potopisni dnevnik večletnega romanja po svetopisemskih krajih Egipta, Palestine, Sirije, Mezopotamije in Male Azije s konca 4. stoletja, ki ga je zapisala neznana romarica, je očarljiv odtis njenega intimnega doživljanja svetih krajev, obenem pa kot prvovrsten zgodovinski dokument, odkrit šele pred dobrimi sto leti, omogoča vpogled iz prve roke v tedanje življenje na opisanih območjih.

Egerijin potopis ponuja neprecenljiv zaklad informacij za različna področja proučevanja, kot so arheologija in topografija Svete dežele, oblikovanje krščanskega bogoslužja, zgodovina meništva, razvoj latinskega jezika, svetopisemska eksegeza in nasploh pojav romanj v pozni antiki. Egerija je dragocena kot ena izmed redkih ženskih antičnih avtoric, besedilo pa omogoča oseben vpogled v kraje in doživljanje takratnega Bližnjega vzhoda skozi njene oči.

Znanstveno-kritična izdaja na sosednjih straneh teče dvojezično, v latinskem izvirniku in v slovenskem prevodu. Slovenski prevod želi biti razumljiv, obenem pa v določeni meri ohranjati tudi lastnosti latinskega izvirnika, za katerega je značilen izrazit pogovorni slog, skorajda brez literarne izpiljenosti, z nekaterimi odstopanji od klasične latinske slovnice.

Kdo je bila Egerija?

Glede avtoričinega biografskega, predvsem socialnega, ozadja so mnenja strokovnjakov različna, na splošno pa jih lahko združimo v tri teorije. Po prvi teoriji naj bi bila avtorica besedila Silvija (Silvanija) iz Akvitanije (330–406), svakinja Flavija Rufina, prefekta na dvoru Teodozija Velikega, o kateri Paladij v Zgodbah za Lavza poroča, da ga je spremljala na poti v Egipt nekje okrog leta 388. Druga teorija je avtorstvo besedila pripisovala Gali Placidiji (388–450), hčeri Teodozija Velikega, zaradi povezav s špansko provenienco, datiranja v zadnja desetletja 4. stoletja in njenega visokega socialnega statusa, ki je omogočal potovanja. V skladu s tretjo, danes skoraj soglasno sprejeto teorijo, ki se zanaša na pismo Valerija in njegovo omembo »svete (meniške) žene (sanctimonialis)« Egerije, pa je avtorstvo pripisano tej ženi, ki je očitno ob vrnitvi z romanja v svojem kraju pustila določen pečat, obveljala za zgled pobožnosti in dosegla slavo svetništva.

Knjiga je izšla v zbirki Cerkveni očetje XIX, ki jo ureja dr. Miran Špelič.

Znanstveno-kritično izdajo uredil, besedilo prevedel in spremno študijo pripravil: Jan Dominik Bogataj OFM.

  • 365 strani
  • format: 13 x 21 cm
  • mehka vezava